Menu

Ogenj je od trenutka, ko se je človek prvič spoprijateljil s tem čudežem narave postal središče naših življenj. Služil je kot vir svetlobe, oddajal prijetno toploto ob hladnih dneh in omogočal kuhanje hrane. Kaj kmalu je postal tudi središče druženja in povezovanja skupnosti, saj je poleg omogočanja novega načina življenja tudi odganjal zveri in s tem globoko v nas zasidral občutek mirnosti in varnosti, ki nas spremlja še danes.

Ogenj pa je žal povzročal tudi številne neprijetnosti, saj je ob gorenju prostor napolnjeval z gostim dimom. Tako smo kaj kmalu ugotovili, da dim ob dviganju potrebuje odprtine v strehi za pot na prostost in te namensko umeščene odprtine lahko smatramo kot prve predhodnike dela ogrevalnega sistema, ki ga danes poznamo kot dimnik.

Dimniki so rešili stoletja problemov z odvajanjem dima

Odprtine v strehi sicer niso bile celostna rešitev problema dimljenja prostora, a so se vseeno uspele obdržati skozi več stoletij in ponekod jih lahko celo najdemo še danes. Prostori so bili sicer zaradi njih znosnejši in manj nevarni za dihanje zraka v njih, a vseeno temni in črni od saj.

Kljub temu, da so bile prve cevi za odvajanje dima odkrite že v najdbah iz obdobja Rimljanov, lahko prve bolj dodelane dimnike v Evropi umestimo šele v 12. stoletje. Zaznati je, da je bilo delo že bolj usmerjeno v dodelavo samega ognjišča in s tem tudi sistema za odvajanje dima, kar je bila seveda tudi posledica prehajanja gradnje bivališč z enoprostorskih na take z več prostori in pa nadgradnje objektov v take z več nadstropji. Tu je glavni problem predstavljalo dejstvo, da bi se dim iz odprtega ognjišča na prosto valil skozi prostore v zgornjih nadstropjih, kar je bilo seveda tako nevarno kot tudi problematično zaradi vse nastale sajaste umazanije. Tako so začeli iskati rešitve in kmalu odkrili sistem odvajanja dima na prosto po posebnih kanalih, speljanih na prosto skozi zunanjo steno ali streho. Te cevi so bile narejene iz lesa in v notranjosti premazane z glino, ki je poleg ogromnega premera same cevi preprečevala, da bi prišlo do vnetja požara.

Tako lahko omenimo prve dimnike v pravem pomenu besede, ki pa so bili kljub dobremu preprečevanju nevarnosti slabo funkcionalni. Vlek dima je bil zaradi široke cevi precej šibek in velike količine dima so se zato skupaj s hladnim zrakom od zunaj valile nazaj v prostor.

Nekaj stoletij kasneje lahko zaznamo pojav prvih železnih peči, ki so prinesle številne izboljšave in seveda pojav novih težav zaradi visokih temperatur v njih. Ljudje so tako preizkušali nove in nove rešitve ter se z vsakim poskusom pomikali korak bliže polno funkcionalnim in dodelanim dimnikom, kot jih poznamo danes.

Kakšna pa je sodobna podoba cevi za odvajanje dimnih plinov?

Skupaj z izboljšavami glede same gradnje so kmalu začeli dajati tudi vse več pozornosti na zagotavljanje varnosti v povezavi z njimi. Že v 19. stoletju so izdali prva navodila za čiščenje dimnika, predpise za njegov najmanjši presek in pa zahteve glede gradbene trdnosti ter same požarne varnosti.

Gradnja je tako napredovala iz leta v leto in počasi pripeljala do takih, kot jih poznamo danes. Zidani dimnik, ki je prevladoval v preteklih obdobjih, zdaj zamenjuje dimniški sistem s takim iz nerjaveče pločevine. Danes ločimo med troslojnimi, dvoslojnimi in enoslojnimi.

Troslojne sestavlja močna notranja cev, toplotna izolacija iz mineralne volne in pa zunanji betonski plašč. Dvoslojni dimniki sestavljata zunanji plašč in notranja cev, enoslojni pa vsebuje le keramično ali nerjavečo pločevinasto cev in je namenjen predvsem obnovi starih dimnikov iz opeke.

Troslojni tip je najbolj pogosta izbira in se vgrajuje že več desetletij, saj je dobro toplotno izoliran in tako ohranja toploto dimnih plinov ter s tem izboljša vlek na prostost. Ni občutljiv na vlago, je požarno varen in povrh vsega tudi dokaj enostaven, ko pride do vgradnje.

Dvoslojni navadno služijo kot dimovodna napeljava pri kurilnih napravah, katerih delovanje ni odvisno od zraka v prostoru in kjer odvajajo dimne pline iz objekta pod nadtlakom. Tu igra prostor med plaščem in notranjo cevjo vlogo dovodne cevi za zrak, ki potem zgoreva.

Kako sprejeti prave odločitve?

Ko se tudi sami znajdemo pred odločitvijo kakšen dimnik izbrati pri sanaciji starega ali pa gradnji novega je pomembno, da se za to obrnemo na strokovnjake in z njimi pretehtamo vse možnosti, saj je pravilna izbira izrednega pomena za celoten ogrevalni sistem.

Družina Klemenc gradi zgodbo o toplini domačega ognjišča ter zadovoljstvu svojih strank že nekaj desetletij in z močnim ozadjem veliko izkušenj lahko s samozavestjo zagotovijo svojo strokovnost pri sanaciji, novogradnji in zaključkih dimnikov za vaš objekt.

Med dimniki, primernimi za vas, boste izbirali glede na vaše prostorske možnosti in vrsto goriva, ki ga imate v mislih za ogrevanje vašega objekta, mi pa vas bomo s strokovnim znanjem popeljali do prave odločitve.